V kakšni družbi živimo?

Lepo pozdravljen, draga bralka, dragi bralec. Želim si, da ob branju spodnjega zapisa, tudi razmišljaš za to sem pripravil tri vprašanja na katera si prosim odgovori, preden začneš z branjem. Ste zadovoljni s svojim življenjem? Se počutiš razumljenega? Se čutiš kot del družbe?  Odgovore, ki jih boš zapisal preveri po tem, ko besedilo prebereš in razmisli, če so se le ti spremenili. Ne skrbi, odgovori so namenjeni le tebi. Prijetno branje ti želim.

 

Ljudje smo družbena bitja, ki smo se skozi stoletja povezovali v različne, manjše ali večje, družbene organizacije. Seveda so skozi vso zgodovino obstajale delitve na različne družbene položaje, pa vendar so pripadniki znotraj posameznega družbenega položaja čutili pripadnost in medsebojno povezanost. Skozi zgodovino so se tako oblikovale različne družbene organizacije, kot so cehi, delavske družbe in kasneje sindikati. Na to pa se je zgodil preobrat. Preobrat, ki ga danes v krču zdravstvene krize, ki je "ustavila" svet občutimo najbolj. Verjetno se je vsak izmed vas, kdaj v življenju počutil odtujenega od družbe, se počutil, kot, da ne spada nikamor, kot, da je iztrgan iz vseh družbenih vezi in postavljen med množico ljudi, ki ga ne razumejo in on ne razume njih. Vsak, ki je bil v tem položaju se je verjetno tudi začel spraševati kaj je krivo za takšno stanje. Največja napaka, ki jo naredimo je, če krivca za to najdemo v sebi. Namreč še vedno živimo v družbenem sistemu. S tem ne mislim na totalitarizem ali demokracijo. To sta le dve izmed oblik vladanja znotraj družbenega sistema, ki ga imenujemo kapitalizem. Kapitalizem je izoblikoval posebno obliko družbe in načina življenja. In kakšna je ta družba? Naj si sposodim izraz sociologa Zygmunta Baumana, ki pravi, da živimo v obdobju tekoče moderne. Obdobje, kjer se za posameznika vse postavi na glavo. Za to obdobje je značilno neprestano spreminjanje. Kar je aktualno danes je jutri že zastarelo. Samo pomislite kakšen je bil prvi mobilni telefon, ki ste ga uporabljali in kakšnega uporabljate danes. Tempo življenja je postal neizprosen. Neprestani razvoj tehnologije, je poskrbel, da so mnoga delovna mesta nadomestili stroji. Mizarje so nadomestile Ikeine trgovine, šivilje so nadomestile neštete prodajalne oblačil. Ljudje smo postali »tehnološki višek« in smo prisiljeni k neprestanemu učenju in spreminjanju življenjskih navad. Nič ni več stalnega, oprijemljivega. Tudi družbene organizacije so počasi začele izgubljati svoj pomen in izrabljati svoj namen. V tem obdobju stalnih sprememb smo ljudje postali posamezniki oz. individuumi. Izvzeli smo se družbe in se začeli dojemati, kot posamezniki, kot kreatorji lastne usode. Začeli smo pozabljati na sočloveka, solidarnost, empatijo. Posameznike okoli nas smo začeli dojemati kot konkurenco, tekmece. Tekmece za boljšo oceno v šoli, boljšo službo, boljši družbeni položaj,… Vse je postalo začasno, instantno. Kapitalistična družba vidi in razume posameznika popolnoma mehansko, kot delček družbe, ki dokler deluje, je dobro, v trenutku, ko se ustavi in ne deluje več pa je ta delček popolnoma nadomestljiv z drugim. Človek je samo blago, ki lahko prinaša dodatno vrednost in ga je potrebno maksimalno izkoristiti. Za to se intenzivnost dela vedno znova povečuje. Tako se posamezniki v postmoderni družbi najdemo v težkem, obremenjujočem položaju. Ljudje smo prisiljeni, da se neprestano premikamo, smo v stalnem gibanju in pripravljenosti na nove izzive.

Vir: socialistworker.org

Ker nas je družbeni sistem izvzel iz kolektivnega življenja in družbenih organizacij, ki smo jih poznali smo torej postali induviduumi. Na ta način smo izgubili svojo identiteto, dobili smo občutek, da smo postali le eden izmed mnogih. Sistem nas je prisilil v to, da smo sami odgovorni za vse kar se nam dogaja, tako v zasebnem kot javnem življenju. Individualno dojemanje sveta je vdrlo v vse pore našega življenja. Tisto kar najbolj bode v oči pa je, da so se vsi ti mehanizmi počasi a zagotovo prenesli v zasebna razmerja. Tako se pogosto dogaja, da posamezniki začnejo dojemati partnerska razmerja, kot individualna, da vidijo le sebe in svoje koristi. Partnerja tako dojemajo kot nadomestljivega, tako kot vse ostalo v življenju, hobi, poklic,… Posameznik tako lahko s časoma ostane brez identitete, brez družbenih razmerij, brez poklica, ostane mu le breme in občutek ima, da je za vse skupaj kriv sam. Zgodi se, da posameznik postane nezadovoljen s svojim življenje in s časom postane odtujen tudi sam od sebe.

Vir: mladina.si

Ste se pri vsem tem morda vprašali zakaj si kapitalistični družbeni sistem želi družbe polne posameznikov? Razlogov je veliko. Prvi takšen razlog se skriva v obvladovanju in nadzorovanju družbe. Ko posameznika izvzamemo iz družbe, le ta izgubi moč, ki jo je imel, ko je bil vključen v družbene organizacije. To se kaže na vsakem koraku v življenju, pa naj se gre za razmerje med učencem in učiteljem, delavcem in delodajalcem ali državljanom in državo. Dobro organizirani učenci bodo lahko prej dosegli kakšno spremembo, kot samo en učenec. Delavec, ki je včlanjen v sindikat si bo morda lahko izboril boljše delovne pogoje, kot delavec, ki za seboj nima takšne organizacije. Tudi na primeru državljana proti državi se pokaže, da posameznik ne mora narediti velikih sprememb, če pa spremembe zahteva velika in dobro organizirana množica so te veliko prej dosegljive in v veliki meri pustijo pečat v družbenem dogajanju. Posameznik, ki se ne čuti kot del družbe je ranljiv tudi v tem smislu, da ima vedno občutek, da je zamenljiv. To ga neprestano preganja in to kapitalističnem družbenemu sistemu ustreza, saj lahko na ta način posameznika izkorišča do skrajnosti. Posameznik, ki se ne čuti del družbe in postaja odtujen tudi od samega sebe, pogosto začne posegati po dejanjih, ki mu vzbudijo hitro in instantno zadovoljitev. Svoje potrebe po lagodju zadovolji s potrošništvom. Oblik potrošništva poznamo veliko, za vse pa je značilno, da dajejo posamezniku kratkoročno zadovoljstvo, za hip se počuti, kot del družbe. Ko kupiš oblačila, ki so v modi, se za kratek čas počutiš del teh, ki to nosijo, ko obiskuješ fitnes center, se počutiš kot del fitnes skupnosti, ko obiskuješ rock koncerte se čutiš kot del rock skupnosti. Kot sem že omenil pa je posameznik tudi sam blago. Dokler dela in je v gibanju je za družbo koristen. Ko pa se posameznik popolnoma odtuji od sebe to pogosto privede do zdravstvenih težav, na kar se v mnogih državah po svetu pokaže, da je tudi zdravje zgolj »blago« z zelo visoko vrednostjo. Samo pomislite koliko stanejo samoplačnike zdravstvene storitve.

Živeti in ne pregoreti

Živimo torej v družbi polni posameznikov, ki se neprestano gibljejo in so izgubljeni v neprestanem iskanju sreče in nečesa boljšega, ki je vedno v prihodnosti. Pri tem pa nezavedno a vztrajno trgajo vezi, ki posameznika delajo del družbe in mu dajejo identiteto. Se sprašujete kako živeti in preživeti v takšni družbi? Človek je družbeno bitje in kot tak potrebuje družbo. Družba posamezniku daje tudi identiteto, ki posameznika dopolni. Za to se povezujte, družite in pogovarjajte. V obdobju neprestanega gibanja, si drznite ustavit. Ustavite se in si odpočijte, premislite ali je vredno preobremeniti sebe zgolj in samo za to, da vas bodo kasneje nadomestili s kom drugim. Negujte svoja družbena razmerja. Izobražujte se, glejte dokumentarne filme, berite in ob tem razmišljajte. Vedite, da za to kar se vam dogaja v življenju pogosto niste krivi sami, vendar ste le delček neizprosnega, dodobra izpopolnjenega mehanizma kapitalističnega družbenega sistema.

 

Vir: wellquo.com

 

Knjiga, ki jo priporočam v branje:

Zygmunt Bauman – Tekoča moderna