Lepi ljudje ugašajo mlajši

 

Sedim na vlaku, ki pelje proti Dunaju. Za vožnjo z vlakom si me navdušil ti. Ogrnjen v tvoj zelen pulover, ki si ga tako zelo rad nosil. Kljub temu, da so se včasih šivi precej napenjali. Nisi ga slekel. Všeč ti je bil in odločil si se, da ga boš nosil ne glede na vse. Pristajal ti je. 

Pot do Dunaja z vlakom smo nekajkrat prepotovali skupaj. Na misel mi pride naše prvo potovanje, ko smo se leta 2015, v času migrantske krize, odpravili na pot v Prago preko Dunaja. Ta dogodivščina se je pričela v veliki zmedi tisočerih občutij žalosti, ki jo je povzročila izguba bližnje osebe, ter zmedenosti, ki so jo povzročali mediji, ki so poročali o migrantski kriz. Na predvečer odhoda sva skupaj sedela v dnevni sobi in gledala dnevnik, ko se je na TV ekranu pojavil napis 'Migranti preplavili železniško postajo na Dunaju'. Zmedeno sva se pogledala. Začeli smo resno razmišljati o tem, da bi potep po glavnem mestu Češke odpovedali. Vendar si kaj kmalu odločno rekel: “pojdimo vseeno, bomo videli”. Dan zatem smo se tako odpravili na vlak. Poleg pa smo seveda vzeli krof, za srečo. Bolj kot se je bližala glavna postaja na Dunaju, bolj nas je črvičilo v trebuhu. Kaj če je tam res toliko migrantov? Ob izstopu z vlaka smo samo nemo strmeli. Če se spomnim prav, smo za trenutek kar obstali. Brez besed. Presenečeni. Glavna postaja na Dunaju je namreč samevala. Oddahnili smo si in mirno nadaljevali pot naprej. Pot, ki je vsakega od nas zaznamovala za vedno.

Danes me pot ne bo zanesla v Prago. Namenjen sem v Berlin. Novi dogodivščini naproti. Tisti, ki si se je veselil tudi ti. 

In medtem ko skozi okno mimo mene drvi prečudovita avstrijska pokrajina, razmišljam o lepih ljudeh. Razmišljam o lepih ljudeh in zakaj lepi ljudje ugašajo mlajši.

Lepi ljudje

Na besedno zvezo 'lepi ljudje', ki jo imam tukaj  v mislih, sem prvič naletel v romanu Koma avtorja Tadeja Goloba. Za lepe ljudi označi tiste, ki jih vodijo dobra dejanja, ljubezen, umirjenost, dobri nameni, zaupanje ter jih krasi volja do življenja, radovednost ter žar v očeh. Torej lepota, ki nima nikakršne veze z zunanjo “embalažo” posameznika, temveč se v osnovi nanaša le na notranjost posameznike, na njegove karakterne in emocionalne značilnosti in sposobnosti. Na tisto kar v življenju zares šteje. Kar dela človeka človeka. Človeka z velikim Č. In ti si to bil. Bil si človek z velikim Č. Lep človek.

Beda sodobne družbe

Eden od najinih zadnjih pogovorov, preden sva se poslovila, je tekel o socialnih omrežjih. Socialnim omrežjem si se pridružil mnogo pozneje kot jaz. Pa vendar te je kaj kmalu začela motiti ista stvar, kot že dolgo moti mene. “Zadnje čase pa res vsi samo še gledajo v telefone” si rekel, “saj se nimaš več s kom kaj resnega pogovarjat”. Takrat sem se rahlo nasmehnil in rekel: “no, sedaj me razumeš”. Debatirala sva o tem, kako družbeni odnosi, odnosi med posamezniki tonejo. Da, prav zares tonejo. Zelo globoko. In ko se zdi, da smo končno prišli do dna, da nam preostane le še, da tu obstanemo in obležimo ali pa da se začnemo počasi dvigati, ugotoviš, da smo, kot bi bili ujeti v črno luknjo, spiralo, ki nima nikakršnega dna, vendar te vedno bolj vleče v svoje globine. Najin pogovor si končal z vprašanjem “Kam misliš, da to pelje””V nič dobrega ampak, bova videla” sem odgovoril. No, če se popravim, bom videl. In verjemi, ko izvem, ti bom povedal.

Ugašanje iskric v očeh

V zadnjem obdobju sem precej časa preživel na potovanjih z namenom spoznavanja novih ljudi, jezikov, navad ter kulture. Skratka tistega, kar mestom daje dušo, utrip, bistvo. Spoznal sem veliko ljudi. Lepih ljudi, pri katerih so mi najbolj do izraza prihajale njihove oči. Oči, ki so bile vedno znova polne življenja, kljub temu, da so določeni posamezniki imeli za seboj res težke preizkušnje. Spopadali so se s posledicami vojn, izgub, revščine, skratka vsi so nosili svoje veliko bremena. Vendar so na življenje gledali s tako iskrivimi očmi, s takšnim optimizmom, ki je človeka, ki se je z njimi pogovarjal, prav posrkal vase. Ko sem se vračal domov, sem te iskre v očeh iskal tudi pri ljudeh, ki so me obdajali. Vendar so bili posamezniki, ki so jih premogli, redki. Zdi se, kot da je zrak prepojen z apatičnostjo in pesimizmom. Kot da posamezniki prav zares ne vedo, kaj bi počeli s svojim življenjem. Brez voljno gledajo vsak v svojo mobilno napravo in pustijo, da jim le ta izsrkava dušo. Namesto da bi živeli življenje in mu dajali smisel, se raje zatekajo k temu, kako »živijo« ostali posamezniki in dopustijo, da kreirajo njihov način življenja. Vendar se pri tem počutijo vedno bolj izčrpane, izsesane, brez pravega jaza. 

Na tem mestu mi pride na misel citat iz filma Minamata: »Indijanci so verjeli, da fotografija posamezniku izsesa dušo. Od takrat naprej ostane le prazno telo”. Zdi se, da se sodobni družbi dogaja ravno to. Osnovni tvorci družbe, torej posamezniki, si »izsesavajo« dušo. Izgubljajo smisel. Kar se vidi v tem, da ljudem ugašajo iskrice v očeh. In to si videl tudi ti.

Ko lep človek ugasne za vedno

Ti si učil mene in me v veliki meri naredil človeka kakršen sem danes. Ponosen sem, da sem v zadnjem času, v času svojega študija, lahko tudi jaz učil tebe. Da si se želel učiti od mene. Prostovoljno. Vedel si, da sem kritičen do odnosov, do družbe, v kateri živimo. Tudi sam si bil. Z veseljem si čakal, da sem ob vikendih prihajal domov in da sva se pogovarjala o problematikah, ki smo jih obravnavali na faksu. Po tihem si se veselil, ko sem kupoval knjige. Ko sem ti jih ponudil v branje, jih nisi želel vzeti. Knjigo sem ti za to pustil na mizi, v dnevni sobi. Vedel sem, da jo boš prebral. Le nisi rad videl, da bi te kdo v kaj silil. In ja, prebral si jo. In ja, debatirala sva o prebranem. Najlepše pa je bilo to, da so se ti v vseh iskrenih, včasih težkih, a vendarle vedno spoštljivih pogovorih vedno znova, ampak res vedno znova prižigale iskre v očeh. Iskre, ki so dajale življenju smisel, ki so te polnile z energijo in ki so v tebi budile vedno nove in nove ideje, ki jim ni bilo videti konca. 

Definicija lepega človeka.

Žalostno je, ko lep človek ugasne za vedno. Bolj žalostno je le to, da mnogi ugasnejo medtem, ko še živijo.