Živeti vojno

 

Gruzija. Dežela, ki se lahko pohvali s čudovito obalo Črnega morja, razgibanim reliefom, ki najvišje vrhove dosega v Kavkazu, s tisočerimi jezeri, ki jim ni videti konca ter s puščavo, ki deluje kot tujec v tej pestri naravi, a hkrati dopolnjuje njeno pestrost in barvitost. Dežela izvrstne in raznolike kulinarike, katera se spreminja skupaj s pokrajino in z načinom, na kakršnega se prebivalci posameznih pokrajin preživljajo izraža njihov karakter. Dežela okusnega in avtentičnega vina, ki ga na tamkajšnji zemlji pridelujejo na svojevrsten način v amforah že tisočletja. In kjer je grozdje, sama esenca vina, upodobljeno na vseh svetih in malo manj svetih krajih.

Pa vendar - kjer je belo je tudi črno. Zelo črno. V Gruziji je toliko črnega, da se beli odtenki, ki sem jih opisal zgoraj, pojavljajo le kot redke zvezde na nebu. Gruzija je namreč tudi dežela, katero so pretresle številne vstaje, revolucije in vojne (nazadnje leta 2008). 20% gruzijskega ozemlja je pod okupacijo Rusije. Da ne omenjam protestov, ki v Gruziji pravzaprav predstavljajo del vsakdana. »Veš, v Gruziji imamo vedno znova razloge za proteste. Pomembno je, da se jih udeležujemo in to radi počnemo. Predvsem zaradi tega kar protestom sledi, khinkali in pivo v družbi prijateljev. Pa debatiranje, kako rešiti Gruzijo pred jarmom Rusije seveda« mi je dejal prijatelj.  Gruzijo tako že dobro stoletje pretresajo katastrofe. In kot pravi psiholog Carl Gustav Jung: »Silne katastrofe, ki nam grozijo, niso elementarni dogodki fizične ali biološke narave, temveč so psihični dogodki. Grozijo nam vojne in revolucije, ki niso nič drugega kot psihične epidemije«. Ja, vojne so zapisane v gruzijskem kolektivnem spominu in ja, Gruzijci živijo vojno. Iz dneva v dan. Pa vendar ostajajo ljudje z iskrico v očeh.

Od zaupanjem do občutka varnosti

O gradnji zaupanja in občutku varnosti največ pove pripetljaj, ki se mi je zgodil ob prihodu na avtobus poln Gruzijcev. Iz letališča v mestu Kutaisi sem bil namenjen proti gruzijskemu glavnemu mestu Tbilisi. Pred prihodom so me prijatelji opozorili, da je dobro, če si v naprej rezerviram sedež, saj je avtobus navadno polno zaseden. In res je šlo za dobronameren nasvet. Avtobus je bil polno zaseden, jaz pa sem se napotil proti svojemu sedežu. Na njem je sedela gospa poleg nje pa je v udobju, ki ga premorejo avtobusni sedeži, užival njen sin. K sreči mi je na pomoč priskočil prijatelj iz Gruzije, ki je gospe v gruzijščini razložil, da sedi na mojem sedežu. Tako se je gospa usedla na sedež poleg mojega in  svojega sina vzela v naročje. Zahvalil sem se ji »Thank you« in z nasmehom. Vendar sva kmalu ugotovila, da komunikacija ne bo mogoča saj no jaz se nisem učil gruzijskega jezika, gospa pa je znala le tega in malo rusko. Pa vendar sem se ji hotel zahvaliti in sem iz nahrbtnika povlekel škatlico z bonboni in jima jih ponudil. Tako smo postavili temelje za zaupanje, ki se je krepilo naslednjih pet ur in se končalo tako, da se je mali fantič, ob meni počutil tako varno, da se je preprosto namestil na mojo ramo in zaspal.

 

Deliti, deliti, deliti

Verjetno o Gruzijcih, njihovih vrednotah, bistvu in volji do življenja veliko pove njihova raznolika kulinarika ter način, kako pomembnejše praznike preživijo v krogu širše družine ob do roba obloženi mizi ter dobri kapljici. Ta običaj pove o njih vse. Izžareva smisel njihovega življenja in izrisuje posledice stoletij vojn. Kako so jih povezale med seboj in prepletle med njimi tisoče nevidnih a močnih vezi. Za njih je najpomembnejša širša družina. Vedno si stojijo ob strani in si znajo prisluhniti, kadar je to zares pomembno. Ko se začne pojedina, si vse jedi med seboj delijo, si jih med seboj podajajo ter s tem med seboj ustvarjajo občutek bližine, topline in kolektivnosti. Tisto, kar mi je najbolj padlo v oči pa je, da si znajo vzeti čas. Čas zase. Čas za družino. Čas za obed. In na ta način delijo čas drug z drugim, delijo misli, delijo hrano. Ustvarjajo kolektivno vzdušje, ki ga ni mogoče uničiti.

 

Umirjena nemirnost

Dolgo časa sem razmišljal, kako bi opisal način, kako prebivalci Gruzije živijo svoja vsakdanja življenja. Na to pa mi je ob spominu na pogovor, ki sva ga ob kapljici vrhunskega gruzijskega vina imela s prijateljico, na misel prišla skovanka 'umirjena nemirnost'. Vprašal sem jo: »Povej mi, kako si lahko vsak dan tako sproščena, ko pa je pod rusko okupacijo 20% gruzijskega ozemlja?« Odgovorila mi je: »Veš strah človeka ohromi, ljubezen pa človeka motivira, da ostane pozitiven. Za to imamo radi Gruzijo in vemo kaj si želimo«. Res vedo. Za to so pripravljeni tudi umreti. Kar dobro dopolni Jung, ko piše da »kdor ne more izgubiti svojega življenja, ga tudi ne bo dobil«.

 

Mir pred vojno

V Gruziji živijo vojno. Iz ure v uro. Iz dneva v dan. Ta se pojavlja v različnih preoblekah. Včasih je medijem in širši javnosti zanimiva, pogosteje, tista »tiha«, vsakdanja pa ostaja gosta megla skozi katero morajo prebivalci Gruzije bresti sami. Vse kar si želijo, je mir. A mir si vsak predstavlja po svoje. In kakor je dejala novinarka Barbara Šurk v oddaji nedeljski gost na Val 202 - v določenih primerih je že mir dovolj težak.  V Gruziji ne potrebujemo nove vojne, že mir je dovolj težak. Pa vendar kot pravi Frank O'hara: »v trenutkih krize se moramo vsi vedno znova in znova odločiti, koga ljubimo«.

Gruzijci so odločeni. Nočejo živeti vojne.

Ljubijo Gruzijo.

Ljubijo življenje.

Ljubijo mir.

 

In na dan ko sem odhajal, je odjeknila vojno v sosednji državi, Armeniji…