Vencember tebi

 

Pred desetimi leti se je tukaj, po tej poti za nami sprehajal gospod. Gospod, ki se je leta 2013 boril s težkimi mislimi, ki so bremenile njegov vsakdan. Nekega decembrskega dne se mu je na sprehodu utrnila ideja. Ideja, ki je, stavim, da na to ni pomislil niti sam, krojila naslednjih deset let decembrskega dogajanja v majhnem kraju ob reki Savi, v Loki pri Zidanem Mostu.

Vencember je potrdil misel, ki jo je zapisal angleški filozof Milton »Um je samosvoj prostor, zato lahko iz nebes naredi pekel in iz pekla nebesa.«

Milanu se je iz temnih misli porodila čudovita ideja, ideja, da bi z adventnimi venci okrasili ograjo sadovnjaka ob sprehajalni poti ob Savi in s tem, že tako lepo pot, še dodatno obogatili. Od ideje je že istega leta prišlo do realizacije v sredini decembra 2013 in tako so pot prvo leto krasili adventni venčki.

Kljub zadovoljstvu pa Milanu, kot predsedniku TD Loka, ob res dobrem odzivu krajanov, ideja še naprej ni dala miru. Začela je tleti misel o tem, da bi dogodek nadgradili. Z željo, da bi v mesecu decembru povezali krajane skozi druženja ves mesec.

Spomnim se, da smo se doma vsi angažirali in razmišljali kako bi zadevo naredili večjo. V svoji takrat najstniški vzhičenosti sem  izustil, da če imajo v Laškem Pivo in cvetje štiri dni, zakaj ne bi mi v Loki imeli dogodke skozi cel mesec? No Vencember, kot je projekt dobil ime po skovanki besede venec in december, razsežnosti Pivo in cvetja sicer ni nikoli dosegel. Je pa v marsičem iz leta v leto postajal večji in bolj srčen.

Že leto kasneje so se člani društva posvetili organizaciji celomesečnega dogajanja. Dogodki so med seboj povezali vsa delujoča društva v Loki pri Zidanem Mostu: TD Loka, Kulturno društvo Loka, Gasilsko društvo in Športno društvo, Aktiv žena Loka, obe gostilni, Trubarjev dom upokojencev in Podružnično osnovno šolo.

Dogodki so bili vključevalni, povezovalni in so nudili slehernemu posamezniku, če si je le to želel sam, možnost, da se vključi v družbo, se z njo poveže in si jo pusti poznati. Tako je bilo v tem obdobju organiziranih kar nekaj prelepih dogodkov: gledališke igre, predavanja, glasbeni koncerti, dobrodelni tek veselja in radosti, karaoke, tržnica svoji k svojim, ki se je zaključila s prižigom lučk, božični pohod na Lovrenc ter tradicionalni zaključek Vencembra. Vencember ni povezal le krajane Loke, temveč je v  svojem povezovalnem duhu prerasel meje krajevne skupnosti Loka in k sodelovanju pritegnil obiskovalce od blizu in daleč. Kar redni obiskovalci so bili člani prijateljskega turističnega društva iz Gornje Radgone, pa sosedje z drugega brega reke Save Vrhovega, Tržišča, Sevnice… Z njim pa je cel mesec dihal celotni aktivni del turističnega društva.

Od ideje in prve izvedbe Vencembra mineva deseto leto. Projekt je doživel številne uspešne, lepe izvedbe in preživel težke preizkušnje v času pandemije, ko smo trepetali, ali sploh in kako ga izpeljati, pa vendar se je izšlo. Tudi in predvsem zaradi vseh vas, ki ste ga vzeli za svojega.

Idejnega vodje, očeta projekta, in žal premnogih drugih, ki so aktivno vsa ta leta sodelovali pri gradnji idej in izvedbi Vencembra danes na žalost ni več med nami. Prav pa je, da se jih ob tej priložnosti spomnimo.

Drznil si bom dobronamerno kritiko družbi. Namen Vencembra od samega začetka je bil povezati krajane vsaj v mesecu decembru. Izšel je iz občutka, tudi nostalgije po tem kako se nekoč povezana družba drobi v posameznike, ki v majhnem kraju drvijo drug mimo drugega. Nekoč prijatelji, danes znanci, jutri tujci. Vencember je dosegel svoj namen. Povezal je ljudi. Zato nam želim, da duh Vencembra živi celo leto, namreč ni dovolj, da se kot skupnost počutimo le en mesec. Trdna skupnost mora biti med seboj povezana skozi celo leto. Ne potrebujemo si deliti istih idej. Preprosto je. Zgolj ostanimo ljudje, človek človeku človek.

In po čem si bom jaz zapomnil deset let Vencembra?

Po psički Savi, ki je v naša življenja vstopila ravno na prvo leto Vencembra. Po nedokončanih kosilih na prvo adventno nedeljo, ker se je vedno mudilo pripravit stvari, da je otvoritev potekala kot je treba. Po prepirih v naši hiši, ki so vedno vodili do slavnega 'nikoli več, js se ne grem več tega, ne bom se doma kregal, zarad društva', in bili na večer po otvoritvi razstave davno pozabljeni. Po druženju s krajani. Po diplomski nalogi na temo Vencembra, ki jo je napisala moja sestra. Po božičnem pohodu na Lovrenc, ker me je zelo motilo, da zakaj moramo imeti dogodek še na božič, ki pri nas doma res predstavlja najpomembnejši družinski praznik. Po vonju piškotov, ki jih je pekla mami in jih obešala po kljukah vrat v vasi. Najbolj pa si ga bom zapomnil po tem kako je Vencember vsako leto ob uspešni izvedbi naslikal nasmeh na obraz atiju ter kako je začel ob zaključku kovati ideje za prihodnjo izvedbo.

Zaključne misli naj bodo povabilo. Vabim vas, da se sprehodite po tej poti za mano, ne le danes, temveč takrat, ko boste tako čutili. Na pot povabite svoje najbližje, najdražje osebe in naj bodo pogovori srčni, iskreni ter razumevajoči, zlasti takrat, kadar bo tema pogovora težka. Razumevanje, je ključ do gradnje trdnih vezi. Če pa se boste po tej poti sprehajali sami s svojimi mislimi, ne pozabite besed, ki sem jih izrekel ob začetku. »Um je samosvoj prostor, zato lahko iz nebes naredi pekel in iz pekla nebesa.« In ne pozabite – vsak hip se vam lahko porodi ideja, ki bo naslednjih 10 let ali več pisala zgodbe mnogih ljudi.