Quo vadis slovensko šolstvo?

Bila je topla, sončna avgustovska sobota. Takšna, ki sama od sebe vabi k prijetnemu popoldanskemu druženju s prijatelji. Popoldanski piknik. Sam sem se odpravil v bližnjo trgovino nakupit še zadnje stvari, ki smo jih potrebovali. Pred odhodom na blagajno sem mimogrede, iz navade, zavil še k stojalu s časopisi. Priznam, stara duša sem. Nekaj očarljivega je na časopisih. Primeš ga v roke, razpreš. Bereš. Obrneš stran. Bereš. Brezčasen šarm elegance. Med opazovanjem naslovnic časopisov je mojo pozornost pritegnil naslov v časopisu Delo – Učiteljev nimajo, službe jim ne dajo. Naslov me je osupnil. Šola je pred vrati, šole pa nimajo učiteljev?! Kako je to mogoče? Učenci in dijaki bodo kmalu prestopili prag šol, ravnatelji pa marsikje še ne vedo, kdo jih bo učil? Nemogoče, si rečem. Pa vendar je mogoče. Sam jemljem vprašanje šolstva ter pomanjkanje učiteljskega kadra zelo osebno. Po izobrazbi sem namreč profesor sociologije ter zgodovine. Zato mi je položaj šolstva v Sloveniji toliko bližje in z zaskrbljenostjo zrem v smer, v katero se šolstvo v Sloveniji razvija.

Paradoks šolstva v Sloveniji

Eno od osnovnih poslanstev šol kot vzgojno izobraževalnih institucij je učence skozi proces izobraževanja seznaniti z vrednotami in kulturnimi normami družbe v kateri živimo. In ravno zaradi tega je poklic učitelja plemenit a hkrati odgovoren. Izjemno odgovoren. Vloga učiteljev namreč ni le predajati znanje posameznega učnega predmeta katerega obvladajo, temveč tudi vzgajati učence v posameznike, ki bodo, ko bodo zapustili šolski prag postali del družbe v kateri živimo. Norme, pravila, način vedenja, način spoštljivega komuniciranja, spoštovanje posameznikov, vse to učitelj učencem posreduje ves čas. Kako? Ravno s svojim vedenjem. Z vsakodnevno komunikacijo. S spoštovanjem učencev, sodelavcev, staršev. Vseh vpletenih v sistem vzgoje in izobraževanja. Učitelj ne prenehaš biti, ko zazvoni zvonec, ki naznanja konec pouka. Učitelj si namreč tudi ko greš na sprehod, v knjižnico, na kavo, v trgovino. Skratka, biti učitelj pomeni biti v tej vlogi vse življenje. Pomeni imeti moč vzornika, dobrega ali slabega, številnim generacijam. Pomeni biti človek. Zato je pomembno, da bi se za poklic učitelja odločali najboljši posamezniki v družbi in tisti, ki si poklic učitelja zares želijo opravljati s srcem. Na ta način bi imeli zares dobre učitelje in dobre vzornike. Vendar je resničnost v Sloveniji popolnoma drugačna. Na žalost.

Šolstvo v Sloveniji se že nekaj let sooča z izjemnim pomanjkanjem kadra. V preteklih letih je bil predvsem velik manko kadrov  mogoče opaziti pri učiteljih naravoslovnih predmetov, letos pa se je povečalo tudi  povpraševanje po učiteljih  družboslovnih predmetov. Kar na prvi pogled rahlo preseneča, saj je do sedaj veljalo, da je mladih z ustrezno izobrazbo, ki si želijo opravljati poklic učitelja katerih koli družboslovnih smeri dovolj. Zato je mrzlično iskanje novih kadrov s strani ravnateljev, zadnje dni v avgustu res presenetljivo. Kako je torej mogoče, da Učiteljev nimajo, službe jim ne dajo?

V odgovoru na to vprašanje se nahaja paradoks šolstva v Sloveniji. Na eni strani Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje trdi, da se zaveda problematike kadrov v šolstvu in kot rešitev ponuja sistemske ukrepe. Na drugi strani se ravnatelji v mrzličnem iskanju kadrov izgovarjajo na to, da je mladih, ki bi si želeli delati v šolstvu, enostavno premalo. Vse to le delno drži. Namreč pri vseh teh razpravah se pozablja na tretjo stran v isti zgodbi. Na izvrstne mlade z ustrezno izobrazbo, ki si želijo opravljati poklic učitelja. Na mlade, ki si želijo opravljati poklic učitelja, ki se prijavijo na razpisano mesto, za katerega izpolnjujejo vse razpisane pogoje, a ne dobijo niti vabila na razgovor. Pripraviš prošnjo. Pošlješ. Čakaš. Teden. Štirinajst dni. Nič. Pogosto niti odgovora. V upanju, da boš uspešen na drugem razpisu, vse skupaj ponoviš. Prvič. Drugič. Desetič. Nič. Ja, tudi to je realnost kadrovske stiske šolstva v Sloveniji. Zavračanje izjemnih mladih z ustrezno izobrazbo, katerih sanje so bile poučevati. Mladim, ki so bili pripravljeni prevzeti ugled in breme poklica učitelja. Želeli postati vzorniki. Kakšna logika se skriva v ozadju teh zavrnitev? Ravnatelji trdijo, da si ne želijo zaposlovati novih kadrov,  zlasti ne za nedoločen čas, saj se bojijo, da bodo imeli preveč kadra, ko bo čez nekaj let število otrok v razredih začelo upadati. V samem središču te logike je preprosta miselnost ponudbe in povpraševanja. Torej preprosto, manj otrok – manj učiteljev. Več otrok – več učiteljev. Gre za logiko, ki izhaja iz delovanja trga. To pa je za področje javnega šolstva popolnoma nesprejemljivo in popolnoma zgrešeno. Zakaj? Predvsem, ker šole v prvi vrsti nebi smele gledati na to, koliko učiteljev imajo zaposlenih, temveč bi morale skrbeti, da je kvaliteta njihovega znanja na najvišjih ravni, predvsem pa bi morali poskrbeti, da pouk poteka na najvišji možni ravni. Vse to pa bo mogoče le pod pogojem, da bodo pouk izvajali najboljši, iskreni učitelji, predani svojemu poslanstvu.

Jesen slovenskega šolstva

Slovensko šolstvo se poleg kadrovske stiske v zadnjih letih sooča s številnimi problemi, za katere se zdi, da jih odločevalci ne znajo ali ne želijo nasloviti. Kadrovska stiska, padanje ugleda poklica učitelja v družbi, pomanjkljivi in zastareli učni načrti. To so le nekatere od težav, ki bi jih bilo potrebno nujno in predvsem temeljito nasloviti. Zato si je potrebno prenehati zakrivati oči. Zato je potreben pogum.

Avgust se je poslovil. Prišel je september in z njim prvi znaki jeseni. Hladna jutra,  prepletena z jutranjimi meglicami. Hladen jesenski veter nas bo prijazno začel opominjati, da je čas, da si nadenemo dolge rokave. Listje se bo obarvalo in nas  opomnilo, da je tudi slovo lahko napolnjeno z raznolikimi lepimi odtenki. Preden se dokončno obarva v rjavo in ga drevesa odvržejo ter prepustijo hladni zimi. Bojim se, da je slovensko šolstvo v pozni jeseni, zašepetam sam pri sebi. Tisti list, ki počasi izgublja čudovite barvne odtenke v rjavo in čaka na piš hladnega vetra, da ga nežno iztrga iz varnega zavetja nekoč bogate krošnje. V upanju, da tudi za slovensko šolstvo spet kmalu pride pomlad, sem odložil časopis, in odhitel užit še zadnje sproščene poletne dni.