O stvareh, ki so zares pomembne a o njih ne vemo nič

Ta kratek zapis temelji na resnični zgodbi in je dopolnjen ter izpopolnjen s citati in mislimi iz posameznih knjig in filmov, ki le redko najdejo pot do ljudi. Pa naj začnem z vprašanjem, ki si ga bom izposodil od Slavoja Žižka: »Zakaj ljubiš to osebo?« Če na to vprašanje veš odgovor, potem te moram razočarati. Zakaj? Preprosto, ker prava ljubezen je tista, ki vznikne kadar najmanj pričakuješ in je niti ne znamo pojasniti. Ni nekaj zavednega, temveč se preprosto zgodi. Ta zapis se bo torej nanašal na ljubezenski oz., če hočete partnerski odnos. Na odnos na katerega nas ne pripravljajo v šoli, na odnos o katerem imamo (upam si trdit) vsi predstave kako bi le ta moral izgledati, na odnos, ki se ga ne moramo naučiti iz knjig in učbenikov, temveč ga moramo preprosto živeti ter se učiti skozi vzpone in padca, ki jih prinaša vsakdan našega življenja. Pa vendar ga potrebujemo kajne? Priznajmo si, lepo je imeti nekoga ob sebi. Torej članek se bo nanašal na stvari, ki so zares pomembne a o njih ne vemo praktično ničesar.

 V zadnjem letu dni sva z osebo, ki bo v meni vedno zasedala posebno mesto, šla skozi izredno težko in naporno lekcijo o partnerskem odnosu. Na tem mestu bi se ji rad zahvalil, če to bere, za vse čudovite trenutke, ki sva jih preživela skupaj in tudi tiste, grenke, boleče, trenutke polne solz. Oboji naju bodo zaznamovali za vedno, oba. Hvala ti. Občutja in misli od tu naprej pa so le moje in so plod lekcije, ki so jo povzročile velike in mnoge manjše napake. Izpostavil bom štiri ključne vrednote oz. lastnosti na katerih bi moralo temeljiti vsako razmerje. Te lastnosti so zaupanje, spoštovanje h kateremu bi pripisal tudi podporo, pogovarjanje in tudi predvsem, poslušanje ter na koncu biti pripravljen oprostiti.

Zaupanje

Zaupanje je po mojem mnenju temelj vsakega ljubezenskega razmerja saj nudi obojestransko udobje. Zaupanje je preprosto tista čudovita lastnost razmerja, njegova esenca, ki daje razmerju občutek varnosti, sprejetja, topline, sproščenosti in miru. Potrebno se je zavedati, da pri vzpostavljanju in ohranjanju zaupanja v veliki meri pripomorejo predvsem in v prvi vrsti dejanja. Dejanja pred besedami. In kaj se zgodi, ko je zaupanje zamajano oz. se je začelo podirati? No, težko ga je pridobiti nazaj, v tem primeru dejanja pomenijo še toliko več od besed. Če pa si zaupanje v osebo izgubil sam pa bi, za začetek, izpostavil nasvet pisatelja Mihe Mazzinija in sicer, nehajte si v glavi ustvarjati scenarije ter predsodke, da se je nekaj zgodilo. Tu moram poudariti, ne slepo verjeti, vendar vseeno verjeti v to, da se stvar, ki je porušila zaupanje, ne bo več ponovila. Težko je. Je vredno poizkusiti znova? Presodite sami. 

Spoštovati, podpirati, stati ob strani in biti potrpežljiv

V ljubezenskem razmerju sta vpleteni dve osebi, torej to pomeni, da so vpletene dvoje misli, dvoje ideje, dvoje potrebe, dvoje želje. Vsak je svoj unikat in vsak nosi v sebi svoj pogled na svet in ena bistvenih vlog in nalog, po mojem mnenju je, da osebi, ki sta v razmerju spoštujeta mnenja, ideje, potrebe želje drug drugega, se o njih pogovarjata ter v primeru posameznih razhajanj, do katerih zagotovo pride, najdeta kompromis. Spoštovanje je tisto, kar naredi odnos nekaj posebnega in se mora kazati na več različnih načinov od le majhnih pozornosti, do cenjena in spoštovanja osebe kot take. Spoštovanje je potrebno tudi jasno izraziti ter osebi povedati, da si nanjo ponosen. Pri vsem tem sta dve ključni sestavini dobrega odnosa tudi podpora in stanje ob strani takrat, ko je človeku najtežje. Ali kot zapiše Katja Gorečan v pesmi Iz neke noči v neko jutro:

»Obljubim ti/ ne bom odšla stran, ko se bom počutila grdo/ umazano/ debelo/ gnilo/ plesnivo/ manjvredno življenja/ če boš videl moje oči/ bodo napolnjene s strahom/ obljubi/ me ne boš obsojal in zaničeval, ampak razumel.«

Torej potrebno je razumevanje, spoštovanje, stanje ob strani in takrat, ko je res, res težko? Takrat moramo ostati potrpežljivi. 

Spregovoriti ali umreti? 

Tisti, ki me dobro poznajo vedo, da kadar se pogovarjamo o težkih, resnih stvareh, ki pestijo nas posameznike, jim dam preprost nasvet: »Naj vas začne skrbeti, ko človek obmolkne.« Prav tako to velja za razmerje. Pride obdobje, ko je prekleto težko, ko človek obstane in takrat obstane tudi razmerje. Ampak ravno takrat, takrat v tistem trenutku, ko misliš, da je bolj pametno, da se zapreš vase, takrat spregovori. Daj iz sebe vsa svoja občutja, misli, tisto kar leži v najtemnejših kotičkih tvojega telesa pa čeprav se zdi še tako nesmiselno. Potrebno je in bistveno za razmerje. Verjemite, bolje je spregovoriti kot umreti. Brez pogovora, poslušanja in biti slišanega, umre vsako razmerje. 

Oprostiti 

Eno, po mojem mnenju, najplemenitejših človeških dejanj je, da oproščamo. Pomembno je, da znamo oprostiti tako sebi, kot tudi osebi poleg nas. Priznati si moramo, da smo le ljudje, ki v življenju delamo napake. Seveda si vsak posameznik postavi mejo do kje in koliko napak bo sprejel. In kaj se zgodi, ko napak ne moramo tolerirati več? Ko je reka čustev preprosto prepolna in prekorači strugo žalosti in znosnost? Ko pride do konca ljubezenskega razmerja? Na tem mestu bi citiral Mr. Perlmana iz filma Pokliči me po svojem imenu:

»Ta hip morda nočeš čutiti ničesar. Mogoče si želiš, da ne bi nikoli več nič čutil. Očitno je da si nekaj čutil. Čudovito prijateljstvo sta imela. Mogoče več kot to. Zavidam ti. Toliko sebe zatajimo, da bi čim prej okrevali, da pri tridesetih izgorimo. In vsakič ko začnemo novo zvezo, lahko ponudimo manj. Ampak, da bi zatrl vsa čustva, zato, da ne bi čutil ničesar, bi bila velika škoda.«

Takrat, ob razhodu, ob vsakem razhodu iskrenega, pristnega ljubezenskega razmerja, so prisotna izjemno močna čustva. Tako močna, da jih občutimo kot fizično bolečino. No takrat, se kljub vsemu poizkusi spomnit lepih trenutkov, ki sta jih skupaj doživela v razmerju, da se spomniš, da si vse to živel in občutil. Na to pa bodi pripravljen oprostiti. Na prvem mestu oprostiti sebi, ker si storil napake. Torej kot prvo si napake priznaj, jih predelaj, si oprostiti in se iz njih nekaj nauči. To zmorejo le redki pa vendar je vredno. Kot drugo oprostiti osebi, ki te je zapustila. Oprosti, ker se je odločila za to dejanje ter jo pusti oditi, tudi to, pustiti osebi, da gre je del ljubezni. Hkrati pa se moraš zavedati, da pravo ljubezen, ne govorim o zaljubljenosti, temveč o ljubezni, doživi le redko kdo. Zato to besedilo zaključujem s še enim citatom Mr. Perlmana:

»Nikoli nisem doživel tega, kar sta vidva, čeprav sem bil blizu. Vedno me je kaj zadržalo. Ali mi kaj stopilo na pot. Tvoje življenje je tvoja stvar. Ne pozabi, da sta nam srce in telo dana samo enkrat. In preden se zaveš, se srce iztroši. Telo pa, pride trenutek, ko ga nihče več ne pogleda. Še manj pa se mu hoče približati.. Ta hip čutiš žalost. Bolečino. Ne zatiraj je in z njo sreče, ki si jo občutil.«

 

Povabim vas, da negujete svoje odnose, oproščate drug drugemu, ljubite in bodite ljubljeni. In ne pozabite ljubezen je pomembna, a o njej ne vemo praktično ničesar.