A se 'čut'mo'?

Bilo je na predbožični večer, ko sem za darilo od svojih bližnjih prejel knjigo. Knjigo avtorja Izidorja Gašperlina, katere naslov je Čutim, torej sem.

Ko sem knjigo odprl, sem v njej zagledal vstopnico za koncert Magnifica, ki se je tradicionalno, na božični večer, odvil v dvorani Stožice. Prve besede s katerimi je Magnifico nagovoril množico na koncertu so bile: »A se čut'mo?« Obiskovalci s(m)o navdušeno vzkliknili »Se!«

Dober teden dni kasneje sem po dolgem času obiskal predavanje na fakulteti, prvo v novem letu. Naslov teme, ki jo je profesorica pripravila, je bila »Čutenje in čustva na slovenskem v 19. stoletju.« Prvič v času študija se je zgodilo, da smo se neposredno dotaknili te teme in to pri zgodovini. Skratka tako kot se je staro leto končalo, prežeto s čustvi, ki jih pravljično skrivnostna prineseta božič in novo leto, tako se je začelo novo leto - s temami o čutenju in čustvih. Pri vsem tem pa mi je v glavi ostalo vprašanje »A se čut'mo?« Mislim, a se res čut'mo?

 

A se čutim?

Začnimo pri tistem najpomembnejšem, kar sestavlja družbo in obratno, pri tistem na kar ima družba največji vpliv. Torej pri posamezniku. Časi v katerih živimo že najmanj zadnje štiri leta so kaotični. Svet je sprva začel razjedati covid, ki nas je zaprl v svoje domove in nas, nekatere bolj, druge manj, sam sem imel srečo, da sem bil v drugi kategoriji, izoliral od ljudi, ki nam veliko pomenijo ter od družbe, ki je pomembna, da ljudje normalno funkcioniramo. Priznajmo si, potrebujemo družbo. Ko se je zazdelo, da smo situacijo s covidom nekako prebrodili, čeprav je potrebno opozorit, da epidemije, če jo ignoriramo, s tem še vedno ni konec, se je takoj za tem začela vojna v Ukrajini. Vojni se je kot posledica slabega ukvarjanja s svetovnim gospodarstvom v času covida pridružila inflacija in recesija. V tem času se zdi, da se je v Sloveniji začelo podirati praktično vse, kar smo imeli do sedaj za samoumevno in na dlani. Podira se zdravstveni sistem, kmalu se bo tudi šolski, finančna kriza razjeda gospodarstvo, cene osnovnih dobrin in živil letijo v nebo. Zdi se kot da se svet podira vase. In tudi če se posameznik zavestno odloči, da ne bo spremljal dogajanja, se ga le to vseeno dotakne. To si mora priznati vsak. In kot da to ni dovolj, ima vsak posameznik še vsakodnevne osebne obveznosti - službo, faks, zasebno življenje, ki vključuje družino, partnerja, prijatelje, hišne ljubljenčke, socialna omrežja, itd. Pri vsem tem pa mora vsak posameznik živeti še sam s sabo. Na koncu dneva, ko se barve sončnega zahoda prelijejo v mrak, ko luči ugasnejo in se odpravimo spat, smo namreč vedno sami. Sami s sabo. Za to je v tem kaosu, v katerem živimo, več kot na mestu vprašanje: »a se čut'm?«

Se res čutim? So moje želje res moje želje ali so morda le skupek želja, ki jih v meni ustvarijo pričakovanja družbe, šole, prijateljev, partnerja, staršev? To so vprašanja, ki bi si jih moral v tem krasnem norem svetu postaviti vsak posameznik. Zakaj? Ker je po mojem mnenju družba zdrava toliko, kot so zdravi njeni posamezniki in kot zapiše Gašperlin: »Namesto, da bi sledili sebi in korakali po novih poteh, počnemo tisto, kar že znamo. Običajno je to tisto, kar so nam drugi dopovedali, da je dobro za nas.« Vzeti si je potrebno čas zase. Stopiti v svoj prostor, zakorakati v najbolj zaprašene kotičke sebe in si postaviti zgoraj našteta vprašanja. To ni preprosto, zahteva veliko poguma in truda. Vendar na koncu je vredno. Vredno, da poiščeš želje, ki so resnično tvoje želje, da zaznaš čustva, ki so resnično tvoja čustva in niso lažna čustva. Da si dovoliš biti čustven in da si dovoliš čutiti. Za začetek sam pri sebi. V tem hrupu se je namreč res težko slišati.

A se čut'mo?

Ljudje smo družbena bitja in zato resnično potrebujemo odnose. Odnose v katerih postajamo in ostajamo ljudje. Kako v tem norem svetu prenesti sebe, takšnega kot sem, kot sem se našel, prenesti v odnose? Odnosi so zapleteni, ker v njih nismo sami. V njih smo prepleteni z drugo osebo, ki ima svoje poglede na življenje. Vsi jih imamo, le ti so si lahko podobni, enaki pa nikakor ne. Torej, kako se čutit v odnosu. Kdaj se vam je nazadnje zgodilo, da vas je prijatelj ali partner vprašal »kako si?«, odgovoril si » v redu« in je ista oseba vztrajala ter vprašala »ne res, kako si?« Kolikokrat se vam je to zgodilo v zadnjem času? Takšni osebi, ki je to naredila, je preprosto zelo mar za vas, jo skrbi za vas, ker bodimo iskreni sami do sebe, nihče ni »samo v redu«. Takšna oseba zelo preprosto pokaže, da ji veliko pomeniš in da te želi čutit. Poleg tega so pomembni znaki v dobrih odnosih, tistih odnosih v katerih se čutimo, da so iskreni, pristni in spoštljivi. To so lastnosti, ki se skažejo skozi pogovor in skozi telesno govorico posameznikov v odnosu, odnosu, ki se čuti.

Čutno v novo leto

Podlaga za ta zapis je bilo predvsem dogajanje ob koncu lanskega in v začetku novega leta. Rad bi ga zaključil z besedami slovenskega igralca Jureta Zrneca izrečene ravno v času med koncem starega in začetkom novega leta v podcastu Nedeljski gost na val202 in veze ima prav z odnosi.

»Kako je lahko človek boljši: zmeraj se postavite v kožo drugega človeka, poskusite ga razumet, poskusite si predstavljat, zakaj je nekaj rekel, nekaj naredil ali kakor koli in verjemite mi, da ga boste mogoče celo razumeli in tudi drugače reagirali, odreagiral, se mogoče s tem korakom nazaj izognili nepopravljivemu konfliktu ali pa odtujitvi. Lažje nam bo, če se bomo imel radi, če bomo tolerantni, strpni. Prostora, časa, zraka in ljubezni je za vse dosti.«

 

Pustite si čutit. Čutit sebe. Čutit osebo poleg vas.