(Bile) So le blago

 

Ta zapis posvečam ženskam. Naj se bere kot spomin in opomin na to, kaj vse so morale naše prednice preživeti. In kaj nekje še vedno preživljajo.

V zadnjem času je v medijih in med ljudmi na ulici, v kavarnah, na fakultetah in v ostalih javnih prostorih moč zaznati veliko govora o tem, kakšni odnosi prevladujejo med moškimi in ženskami v sodobni družbi, družbi v kateri živimo. Tako najdemo pripadnike na strani tistih, ki zagovarjajo, da so ženske danes »preveč emancipirane« (karkoli že to pomeni) in da jim »nič ne manjka«, kot tudi zagovornike stališča, da v družbi vlada patriarhat, ki naj bi bil zažrt v pore družbe. O tem se je in se zagotovo tudi še bo veliko pisalo.

V tem zapisu želim osvetliti drugo temo. Temo, ki je večkrat zamolčana. Temo, ki redko najde pot v zgodovinske knjige. Še manj do posameznikov, ker le redki posegajo po njih. Temo, ki razkriva temno, a pomembno plat zgodovine, zgodovine o odnosih med ženskami in moškimi. Vendar ne v katerem koli času, temveč o odnosih med ženskami in moškimi v času vojn.

Navdih za premišljevanje o tem sem dobil ob prebiranju treh člankov, ki so se dotaknili dveh različnih vojn ter ob spremljanju vsakdanjih novic o dogajanju v vojni v Evropi, v vojni v Ukrajini. Kljub temu, da se dogajanja dotikajo treh popolnoma različnih vojn: prve svetovne vojne, druge svetovne vojne, ter vojne v Ukrajini danes, prihaja do neverjetnih podobnosti, ko pridemo do vloge žensk in odnosov med ženskami in moškimi. Tako je za odnose med spoloma v času vojn značilno, da je ženska absolutno podrejena moškemu. Želim si, da bi se ob prebranem v vas zbudilo spoštovanje, spoštovanje do žensk, ki so stoletja iskale poti do enakopravnosti z moškimi. In predvsem tudi ker, če jim je to uspelo, so njihove pravice vedno znova na preizkušnji.

Od ženske, ki skrbi za celotno gospodinjstvo, do objekta spolnosti, ki je last moškega

V času vojn se odnosi in razmerja med spoloma v družbi zelo spremenijo. Moški, prostovoljno ali ne, zapustijo svoje družine in se odpravijo v vojsko. Skrb za celotno družino in gospodinjstvo pade na ramena žensk. Poleg tega na ramena žensk pade tudi breme, ki so si ga v času pred vojno z moškim delno delile. To je finančna preskrba gospodinjstva. Ženske tako v času vojn ostanejo same, v vseh pogledih preživljajo svoje družine. Tako se zgodba v odnosih med moškimi in ženskami šele dobro začne. Mnogi avtorji se strinjajo, da se v času vojn v ljudeh prebudijo tiste najslabše lastnosti, ki jih človeštvo premore. To so jeza, nasilje, agresija, želja po moči in nadvladi. Te lastnosti se pogosto tudi izrazijo v odnosu med moškimi in ženskami. Ženska je namreč v času vojne mnogokrat dojeta kot spolni objekt, ki je last moškega oz., v ne malo primerih, kar last države/naroda, ki mu pripada. Morda se berejo zapisane besede pretirane, pa vendar vam bom v nadaljevanju skušal pokazati, da je temu tako. Da bo to lažje razumeti, bom to prikazal na odnosu med ženskami in moškimi skozi vidik spolnih odnosov. Spolni odnosi, naj bodo ti prostovoljni ali, na žalost v veliki večini, prisilni med vojnami vedno igrajo očem sicer skrito, prikrito, a vendarle pomembno vlogo. Ženske, ki so se za spolni odnos z vojakom drugega naroda odločile prostovoljno ali pa so bile v to prisiljene, so bile zaznamovane za vedno. Zaznamovane tako kot izdajalke moža, kot izdajalke naroda.

Posilstvo kot del vojne taktike

Posilstva in spolna nadvlada moških nad ženskami so bila prisotna v vseh vojnah. V času prve svetovne vojna pa je posilstvo in motiv zanj prešlo v nove dimenzije. Le te so se ohranile v vseh vojnah, ki so kasneje sledile. V drugi svetovni vojni, v vojni v Vietnamu, Afganistanu, Iraku, Jemnu in tudi danes, v vojni v Ukrajini. In zakaj ravno posilstvo? Posilstvo je začelo igrati pomembno vlogo predvsem v dveh pogledih. Kot prvo je poglavitni namen posilstva v času vojne osramotiti moškega in družino. V dejanju posilstva, kjer vojak ene narodnosti posili žensko druge narodnosti, je resnična žrtev moški, ki je v kakršnem koli razmerju z žensko. Ženska je tako dojeta zgolj kot spolni objekt. Lastnina moškega, ki je ponižan, ker se je ženska predala, čeprav pod prisilo, drugemu moškemu. Takšno dejanje je ženske pogosto izključilo iz družbe in jo označilo za izdajalko. In da navedem še številko, da si boste lažje predstavljali kako zelo je bilo posilstvo prisotno; neko dekle iz Furlanije je omenilo, da je bilo posiljeno tudi do dvajsetkrat na dan.

Druga logika in namen posilstva pa je še nekoliko bolj bizaren. Posilstvo v času vojn se je začelo uporabljati tudi kot del taktike za izvajanje genocida. Ta zamisel je prav tako postala realizirana v času prve svetovne vojne, kjer so jo zlasti na območju Balkana izvajali nad srbskimi ženskami. In kako bi bilo lahko posilstvo dejanje genocida? Razmislek gre nekako tako: če jaz Nemec posilim Srbkinjo in ta med posilstvom zanosi, otrok ne bo Srb. Temveč se bo rodil »mešane« krvi in na ta način bomo »iztrebili« srbski narod. Skratka gre za taktiko, za katero se res ne najde pravih besed in je vsekakor vredna najstrožjega obsojanja. Naj se sliši še tako kruto, vendarle je mogoče tudi v takšnem grozodejstvu najti nekaj dobrega. Posilstva so namreč med moškimi začela prebujati premisleke o splavu. Oh, seveda ne v korist žensk. Ne pozabimo, ženske so v vojnah le spolni objekt, temveč zato, da bi sebe rešili sramote.

Prišli so osvoboditelji z njimi pa…

Ko se vojna bliža koncu in ozemlje, ki ga je do pred kratkim zasedal okupator, prevzamejo osvoboditelji, jih ljudje sprejmejo z odobravanjem, nasmehom in solzami sreče v očeh. Saj v njih vidijo osvoboditelje izpod krempljev tirana, ki jim je vsak dan posebej zatiral. Tako zapisi iz Neaplja v času druge svetovne vojne orisujejo nasmejana dekleta in ženske, ki so poljubljala roke vojakov ter jih, v upanju po boljšem življenju in preprostem boljšem jutri, objemala. V vojakih, ki so prišli osvojit okupirano ozemlje so videle odrešenike, ki jim bodo pomagali nazaj do dostojnega življenja. Vendar se je po prvih dneh radosti položaj žensk začel hitro spreminjati. Izkazalo se je, da osvoboditeljska vojska ne bo morala zagotavljati zadostnega števila osnovnih življenjskih potrebščin. Zato so se cene le teh drastično povišale. Tako so bile ženske primorane v to da so v zameno za osnovne življenjske potrebščine začele prodajati spolne usluge, svoje telo. Posilstva iz časa vojne so začeli nadomeščati »spolni odnosi iz usmiljenja«. Ženske so tako za moko, mleko, kruh ali zavojček čokolade morale spati z vojaki osvoboditeljev. Spolni odnos jim je omogočal preživetje. Zato dejanja žensk ne gre nikakor obsojati.

In ko je vojne konec

Tako kot za vsakim dežjem posije sonce, tako tudi pride čas, ko vsaka vojna doživi svoj epilog. Konec vojne pa s seboj  prinese ponovno urejanje kaosa, ki ga je le ta pustila za seboj. Urejanje in ponovno vzpostavljanje družbenih razmerij ter poravnavanje računov s tistimi, ki so med vojno sodelovali z okupatorjem. Po koncu prve, zlasti pa po koncu druge svetovne vojne ter tudi danes je za dejanje sodelovanja z okupatorjem štel tudi spolni odnos z vojakom okupacijske vojske. Ja, med vojno so se spletla tudi ljubezenska razmerja med vojaki in civilistkami, ki so prostovoljno iz želje in v hrepenenju po stiku s telesom moškega vstopale v spolne odnose. Ali pa so se ženske za to dejanje prostovoljno odločile zaradi osebne varnosti ali lastne koristi in olajšanja življenja v času, ko je trajala vojna. Ob koncu vojne pa se je tem ženskam svet obrnil na glavo. Ne samo da so jih ljudje označili za izdajalke svojih mož, za katere niso niti vedele ali so vojno preživeli ali ne, označili so jih tudi za izdajalke celotnega naroda. Predstavljale so sramoto celotnega naroda, kot izdajalke, ki so okupatorju predajale svoja telesa, svojo kri in kot tako, »kri svojega naroda«. Za takšne ženske je po koncu druge svetovne vojne nastopil pravi pekel. V Franciji, na Nizozemskem ter v Italiji so ženskam, ki so spale z okupatorjem pobrili lase in kot da to ne bi bilo dovolj so jih zaznamovali za celo življenje na način, da so jim v telo vžgali obliko svastike. Tako so bile zaznamovane celo življenje, njihova stigma pa se je prenašala iz roda v rod.

In kaj nas uči zgodovina?

Zgodovina je naša največja učiteljica, če ji le hočemo prisluhniti. V tem primeru je zgodovinsko sporočilo jasno. V času, ko zaidejo družbe v najhujše oblike kriz, pa naj si bodo te zdravstvene, ekonomske, gospodarske, podnebne krize  ali vojne, ki zares predstavljajo najhujšo obliko krize, kjer človek človeku brez racionalne podlage povzroča nesmiselno bolečino in srd, se začnejo spreminjati odnosi in razmerja med moškimi in ženskami. Bolj kot se bodo moški počutili nemočne v odnosu do družbe, bolj bodo svojo nemoč poskušali reševati na način, da si bodo podrejali ženske, z izkazovanjem moči, nadvlade nad ženskami. V teh obdobjih se začnejo povečevati razlike med enakopravnostmi spolov. Kar lahko opažamo tudi danes v družbenih odnosih, ki smo jim priča in v katerih se povečuje nasilje nad ženskami. Skrb vzbujajoča pa je tudi raziskava o porastu prostitucije zlasti med mladoletnicami.

Naj zaključim z besedami novinarke Anje Intihar, ki je za časnik delo zapisala: »Zato nam – naslavljam prav vse – za osmi marec ne nosite (samo) rož, pa nimam nič proti tulipanom, zvončkom in vrtnicam. Podprite nas v prizadevanjih za to, da bomo živele, kot same hočemo. Ne zmanjšujte pomena boju proti nasilju nad ženskami. In pomagajte nam, da druga drugi ne bomo volk. Za začetek.«

Torej - ohranimo strpnost in spoštovanje drug do drugega ter kot posamezniki stopimo v podporo drugemu, kadar je to res nujno potrebno, pokažimo solidarnost.

Naj bo 8. marec vsak dan.

 

Podpora navedenim podatkom so spodaj navedeni članki in knjiga.

 

Keith Lowe – Težki začetki

Keith Lowe – Podivjana celina

Meta Remec – Posilstva v času prve svetovne vojne

Jörg – Uwe Albig- Drama po drami