Pogovorimo se o vojni

 

Leto 2025 prinaša v Evropo dve prav posebni obletnici. Prva, ki jo bomo obeležili 9. maja nas bo opomnila, in ne le nas temveč vse evropske države ter številne države po svetu, na grozote, izmaličenje ter razdivjanost celin, ki jih je za seboj pustila druga svetovna vojna. Osemdeset let namreč mineva od konca vojne v Evropi. Od vojne, ki je pripeljala do (ne)slavnih besed »nikoli več«.  Druga obletnica nič manj, če ne še bolj pomembna, da lahko razumemo svet, v katerem živimo danes, bo sledila ob koncu leta, ko bomo zabeležili trideset let od konca vojne v Bosni in Hercegovini. Verjetnost, da bo ta obletnica odmevala manj, je zelo velika in deloma razumljiva. A ne povsem. Zakaj? Vojna v Bosni namreč ni prinesla le vseh grozot, ki jih s seboj prinašajo vojne, vključno z genocidom v Srebrenici. Celotnemu svetu je pokazala in dokazala kako zelo šibke in neučinkovite so bile takratna evropska skupnost in mednarodne organizacije pod okriljem UN. Pokazala je, da se lahko mantra nikoli več, hitro spreobrne v zarečeni kruh in se preobrne v že spet. Dogajanje na ozemlju bivše republike Jugoslavije pa ni pokazalo le tega, prvič po drugi svetovni vojni je odločevalcem in prebivalcem Evrope poslala opozorilo, da »stara celina« ni imuna na vojne. Opozorilo, da se le te lahko ponovijo in ne le to, eskalirajo do razsežnosti, ki jih nismo pričakovali. A potem je prepozno. 

Torej, pogovorimo se o vojni.

Življenje v predvojnem času

Čeprav se morda zdi, da je preteklo že dolgo časovno obdobje od kar ima ena najvplivnejših držav na svetu, ZDA, novega starega predsednika, je od tega minilo le nekaj več kot tri mesece. V tem času se zdi, da je svet zares skrenil s tečajev,  čeprav se še vedno zibljemo v toplini udobnega standarda življenja, ki smo ga bili vajeni do sedaj. Vsaj zaenkrat še. Sam sem se v zadnjih treh mesecih večkrat vprašal, mar živimo v predvojnem času? Kot zgodovinar in sociolog, mi je namreč jasno, da je imela vsaka vojna obdobje pred začetkom in obdobje po koncu. Preprosto rečeno, ni se začela in končala čez noč. In tudi to, da se danes, za mnoge kar čez noč, pogovarjamo o množičnem oboroževanju, ni naključje. V tem času namreč na svetu poteka največ oboroženih konfliktov od druge svetovne vojne. Dve vojni pa se tako rekoč odvijata na pragu Evrope. Vojna v Ukrajini in vojna v Gazi. Za svetovni red, ki smo ga poznali do sedaj, pa se zdi, da se seseda sam vase. Svet je postal nemiren, nevaren. Zato je na mestu vprašanje, ali smo se znašli v predvojnem času?

Želim si, da bi lahko z gotovostjo zatrdil da ne. Vendar tega žal ne moram storiti. Vse več namigov namreč kaže na to, da smo se znašli v nepredvidljivem in nemirnem svetu. To najlažje zasledimo in razberemo iz besed voditeljev držav, ki jih izbirajo in poudarjajo kadar govorijo o vojni in oboroževanju. Z izbiro besed in s konstantnim ponavljanjem le teh se namreč izoblikuje javno mnenje. Kot posledico tega lahko vidimo tesnobno občutje pri posameznikih, saj imajo mnogi že občutek, da je Evropa in z njo svet, na pragu nove velike vojne. Pa je res? No, ta trenutek še ne, vsekakor pa je nevarno, ko človek v ovalni pisarni Bele hiše, brez zadržkov poudarja da se nekdo »igra s tretjo svetovno vojno«. Zakaj je takšna trditev nevarna? Kot prvo izustil jo je predsednik ene najvplivnejših držav na svetu, torej nosi veliko težo; kot drugo iz istega razloga, jo gre jemati zelo resno, kajti velesile so zagotovo pripravljene za vsako ceno braniti svoj položaj v svetu; in tretje, če takšno retoriko ponavljaš dlje časa, jo množice vzamejo za svojo in živo resnico, torej znašli smo se pred tretjo svetovno vojno, kar pa bi pomenilo, da smo zares tam. V kaosu predvojnega obdobja. Izbira besed bo torej tista, ki bo nas in svet v prihodnjih letih zbliževala in povezovala oz. oddaljevala in nas ponovno pripeljala na rob zla.

In kaj lahko naredimo mi?

O tem zapisu sem začel premišljevati v začetku meseca aprila. Bil je lep, sončen pomladni dan. Eden tistih dni, tik pred tem, ko narava zaživi v vsej svoji polnosti. Za mizo sem sedel z mamo in dobro prijateljico. Odprli smo steklenico vrhunske penine in uživali v sproščenem pogovoru. Pogovor je tekel v različnih smereh na kar je kar naenkrat sledilo vprašanje »ampak Urban, zakaj kar naenkrat govorimo o vojni?«. Vprašanje me je za kratek čas pustilo brez besed. Prav zares ga nisem pričakoval. Res ne. V tistem trenutku sem dojel, da tako pomembna tema, kot vojna in pogovor o njej je, preprosto ni bila dovolj jasno predstavljena ljudem. Posamezniki preprosto ne razumejo, kako smo se znašli v tem položaju, še bolj pa so nemočni takrat, ko jih po tem povprašajo njihovi otroci. Premalo je bilo namreč narejenega na tem, da bi se posameznikom na jasen, razumljiv način razložilo kompleksen položaj, v katerem se je znašel svet. Svet in posameznik v njem. Nasvetov, kako se pogovarjati o vojni in oboroževanju praktično ni, kljub temu, da v ljudi vnašajo strah in občutek tesnobe.

Kaj torej lahko naredimo sami. Prav je, da se o teh stvareh pogovarjamo, vendar na preudaren način. Na način, da preverimo dejstva, da ne govorimo neresnic in da temi okrog vojne po nepotrebnem ne dajemo večje teže kot jo trenutno ima. Pomembno je, da drug drugega poslušamo, ter skozi pogovor in razumevanje gradimo zaupanje. Zaupanje pa nam odpre vrata, do trdnih odnosov. Dobri, trdni in zaupanja vredni odnosi so namreč tisti, ki v času vojne igrajo eno najpomembnejših vlog. Ravno zaupanje je tisto, v katerega v najtežjih časih največkrat podvomimo. Ni namreč naključje, kot zapiše hrvaški zgodovinar Martin Previšić, da je zgodovina pokazala, da najsurovejši spopadi niso potekali med različnimi ideološkimi skupinami, temveč znotraj njih samih. Torej znotraj posameznih družbenih skupin. Znotraj skupnosti.

Torej kaj lahko naredimo mi?

V teh nepredvidljivih časih ostanimo človek človeku človek.

Življenja, ki jih živimo danes, lahko živimo le v času miru.

Miru in ljubezni.

Besedi, ki jih skoraj ne slišimo več.