Objave

Quo vadis slovensko šolstvo?

Bila je topla, sončna avgustovska sobota. Takšna, ki sama od sebe vabi k prijetnemu popoldanskemu druženju s prijatelji. Popoldanski piknik. Sam sem se odpravil v bližnjo trgovino nakupit še zadnje stvari, ki smo jih potrebovali. Pred odhodom na blagajno sem mimogrede, iz navade, zavil še k stojalu s časopisi. Priznam, stara duša sem. Nekaj očarljivega je na časopisih. Primeš ga v roke, razpreš. Bereš. Obrneš stran. Bereš. Brezčasen šarm elegance. Med opazovanjem naslovnic časopisov je mojo pozornost pritegnil naslov v časopisu Delo – Učiteljev nimajo, službe jim ne dajo . Naslov me je osupnil. Šola je pred vrati, šole pa nimajo učiteljev?! Kako je to mogoče? Učenci in dijaki bodo kmalu prestopili prag šol, ravnatelji pa marsikje še ne vedo, kdo jih bo učil? Nemogoče, si rečem. Pa vendar je mogoče. Sam jemljem vprašanje šolstva ter pomanjkanje učiteljskega kadra zelo osebno. Po izobrazbi sem namreč profesor sociologije ter zgodovine. Zato mi je položaj šolstva v Sloveniji toliko bližje...
Objavite komentar
Preberite več

Pogovorimo se o vojni

  Leto 2025 prinaša v Evropo dve prav posebni obletnici. Prva, ki jo bomo obeležili 9. maja nas bo opomnila, in ne le nas temveč vse evropske države ter številne države po svetu, na grozote, izmaličenje ter razdivjanost celin, ki jih je za seboj pustila druga svetovna vojna. Osemdeset let namreč mineva od konca vojne v Evropi. Od vojne, ki je pripeljala do (ne)slavnih besed » nikoli več«.  Druga obletnica nič manj, če ne še bolj pomembna, da lahko razumemo svet, v katerem živimo danes, bo sledila ob koncu leta, ko bomo zabeležili trideset let od konca vojne v Bosni in Hercegovini. Verjetnost, da bo ta obletnica odmevala manj, je zelo velika in deloma razumljiva. A ne povsem. Zakaj? Vojna v Bosni namreč ni prinesla le vseh grozot, ki jih s seboj prinašajo vojne, vključno z genocidom v Srebrenici. Celotnemu svetu je pokazala in dokazala kako zelo šibke in neučinkovite so bile takratna evropska skupnost in mednarodne organizacije pod okriljem UN. Pokazala je, da se lahko mantra n...
Objavite komentar
Preberite več

Vencember tebi

Slika
  Pred desetimi leti se je tukaj, po tej poti za nami sprehajal gospod. Gospod, ki se je leta 2013 boril s težkimi mislimi, ki so bremenile njegov vsakdan. Nekega decembrskega dne se mu je na sprehodu utrnila ideja. Ideja, ki je, stavim, da na to ni pomislil niti sam, krojila naslednjih deset let decembrskega dogajanja v majhnem kraju ob reki Savi, v Loki pri Zidanem Mostu. Vencember je potrdil misel, ki jo je zapisal angleški filozof Milton »Um je samosvoj prostor, zato lahko iz nebes naredi pekel in iz pekla nebesa.« Milanu se je iz temnih misli porodila čudovita ideja, ideja, da bi z adventnimi venci okrasili ograjo sadovnjaka ob sprehajalni poti ob Savi in s tem, že tako lepo pot, še dodatno obogatili. Od ideje je že istega leta prišlo do realizacije v sredini decembra 2013 in tako so pot prvo leto krasili adventni venčki. Kljub zadovoljstvu pa Milanu, kot predsedniku TD Loka, ob res dobrem odzivu krajanov, ideja še naprej ni dala miru. Začela je tleti misel o tem, da bi ...
Objavite komentar
Preberite več

Živeti vojno

Slika
  Gruzija. Dežela, ki se lahko pohvali s čudovito obalo Črnega morja, razgibanim reliefom, ki najvišje vrhove dosega v Kavkazu, s tisočerimi jezeri, ki jim ni videti konca ter s puščavo, ki deluje kot tujec v tej pestri naravi, a hkrati dopolnjuje njeno pestrost in barvitost. Dežela izvrstne in raznolike kulinarike, katera se spreminja skupaj s pokrajino in z načinom, na kakršnega se prebivalci posameznih pokrajin preživljajo izraža njihov karakter. Dežela okusnega in avtentičnega vina, ki ga na tamkajšnji zemlji pridelujejo na svojevrsten način v amforah že tisočletja. In kjer je grozdje, sama esenca vina, upodobljeno na vseh svetih in malo manj svetih krajih. Pa vendar - kjer je belo je tudi črno. Zelo črno. V Gruziji je toliko črnega, da se beli odtenki, ki sem jih opisal zgoraj, pojavljajo le kot redke zvezde na nebu. Gruzija je namreč tudi dežela, katero so pretresle številne vstaje, revolucije in vojne (nazadnje leta 2008). 20% gruzijskega ozemlja je pod okupacijo Rusije. D...
Objavite komentar
Preberite več

Lepi ljudje ugašajo mlajši

Slika
  Sedim na vlaku, ki pelje proti Dunaju. Za vožnjo z vlakom si me navdušil ti. Ogrnjen v tvoj zelen pulover, ki si ga tako zelo rad nosil. Kljub temu, da so se včasih šivi precej napenjali. Nisi ga slekel. Všeč ti je bil in odločil si se, da ga boš nosil ne glede na vse. Pristajal ti je.  Pot do Dunaja z vlakom smo nekajkrat prepotovali skupaj. Na misel mi pride naše prvo potovanje, ko smo se leta 2015, v času migrantske krize, odpravili na pot v Prago preko Dunaja. Ta dogodivščina se je pričela v veliki zmedi tisočerih občutij žalosti, ki jo je povzročila izguba bližnje osebe, ter zmedenosti, ki so jo povzročali mediji, ki so poročali o migrantski kriz. Na predvečer odhoda sva skupaj sedela v dnevni sobi in gledala dnevnik, ko se je na TV ekranu pojavil napis ' Migranti preplavili železniško postajo na Dunaju'. Zmedeno sva se pogledala. Začeli smo resno razmišljati o tem, da bi potep po glavnem mestu Češke odpovedali. Vendar si kaj kmalu odločno rekel: “pojdimo vseeno, bomo ...
Objavite komentar
Preberite več

(Bile) So le blago

Slika
  Ta zapis posvečam ženskam. Naj se bere kot spomin in opomin na to, kaj vse so morale naše prednice preživeti. In kaj nekje še vedno preživljajo. V zadnjem času je v medijih in med ljudmi na ulici, v kavarnah, na fakultetah in v ostalih javnih prostorih moč zaznati veliko govora o tem, kakšni odnosi prevladujejo med moškimi in ženskami v sodobni družbi, družbi v kateri živimo. Tako najdemo pripadnike na strani tistih, ki zagovarjajo, da so ženske danes »preveč emancipirane« (karkoli že to pomeni) in da jim »nič ne manjka«, kot tudi zagovornike stališča, da v družbi vlada patriarhat, ki naj bi bil zažrt v pore družbe. O tem se je in se zagotovo tudi še bo veliko pisalo. V tem zapisu želim osvetliti drugo temo. Temo, ki je večkrat zamolčana. Temo, ki redko najde pot v zgodovinske knjige. Še manj do posameznikov, ker le redki posegajo po njih. Temo, ki razkriva temno, a pomembno plat zgodovine, zgodovine o odnosih med ženskami in moškimi. Vendar ne v katerem koli času, temveč o o...
Objavite komentar
Preberite več

A se 'čut'mo'?

Slika
Bilo je na predbožični večer, ko sem za darilo od svojih bližnjih prejel knjigo. Knjigo avtorja Izidorja Gašperlina, katere naslov je Čutim, torej sem. Ko sem knjigo odprl, sem v njej zagledal vstopnico za koncert Magnifica, ki se je tradicionalno, na božični večer, odvil v dvorani Stožice. Prve besede s katerimi je Magnifico nagovoril množico na koncertu so bile: »A se čut'mo?« Obiskovalci s(m)o navdušeno vzkliknili »Se!« Dober teden dni kasneje sem po dolgem času obiskal predavanje na fakulteti, prvo v novem letu. Naslov teme, ki jo je profesorica pripravila, je bila »Čutenje in čustva na slovenskem v 19. stoletju.« Prvič v času študija se je zgodilo, da smo se neposredno dotaknili te teme in to pri zgodovini. Skratka tako kot se je staro leto končalo, prežeto s čustvi, ki jih pravljično skrivnostna prineseta božič in novo leto, tako se je začelo novo leto - s temami o čutenju in čustvih. Pri vsem tem pa mi je v glavi ostalo vprašanje »A se čut'mo?« Mislim, a se res čut...
Objavite komentar
Preberite več